Lisičke, golobice, štorovke in hrastovke
Pojdimo v gozd
Če vprašate mene, je gozd neke vrste zdravilo. Spomnite se trenutka, ko ste od nenehnega dela v službi bili izčrpani, in če bi vas nekdo prosil za kakšno uslugo bi mu rekli, da ste preveč utrujeni, in bi bili zelo hvaležni, če bi to delo naredil, kdo namesto vas. Tudi jaz se velikokrat znajdem v podobnih situacijah, le da pri učenju. Običajno imamo kakšno težko snov, ki mi še posebej ni pisana na kožo, zato sem ves razdražen in trmast. Takrat pa mi starša rečeta: ˝Pojdi ven na sprehod, nadihaj se svežega zraka, da ti pride v možgane, in takoj se boš lažje učil.” Seveda je to zadnja stvar na mojem seznamu, ki bi si jo v tem trenutku želel, a z odločnostjo mojih staršev ni heca, zato brez ugovarjanja ubogam. Prvih nekaj minut je bilo strašansko bednih, nato pa je postajalo čedalje bolj zanimivo. Našli smo temo na zanimiv pogovor, opazovali prečudovito naravo in se kljub slabi volji, ki sem jo še vedno nosil v sebi smejali in zabavali. Ko sem prišel domov sem se počutil kot, da bi bil prerojen. Občutil sem velik naval olajšanja in zadovoljstva. Gozd je res nekaj posebnega, je dar, ki nam v teh časih ponuja še več kot si lahko mislimo. Jeseni je gozd bolj poln pisanih barv in plašnih gozdnih živali, da ne govorimo o slastnih, zdravih plodovih, ki jih z malo truda najdemo toliko, da nam priskrbijo zdravo in nepozabno pojedino. Da bi se vam to uresničilo, in bi vaša jesen bila nepozabna, si spodaj preberite nekaj zanimivih dejstev in spoznanj, za katera mogoče še nikoli niste slišali, pa vam bodo vseeno pričarala čudovito jesen.
Gozdni plodovi
Poznamo veliko užitnih in neužitnih dobrot gozda. Mi nabiramo kostanj, jurčke, marele, lisičke, “hrastovke” oz. kozjenoge mesnatovce, ne pozabimo pa tudi na občasne golobice in štorovke. Vas zanima kje in kako jih lahko najdete? Potem ste na pravem mestu.
Jurčki
Te okusne gobe je velikokrat težko najti saj imajo varovalno barvo, lahko bi rekli, da se zlivajo z rjavim odpadlim listjem, zato vam bom razkril nekaj nasvetov, kje in kako, najti pristne jurčke. V naši družini jurčke delimo na bele, rjave in črne. Bele lahko najdemo že v poznem poletju, so bolj opazni in lažji(kg.).
Rjave najdemo skoraj povsod, kot pove že ime, so bolj temne barve kot beli in tehtajo več od svojih predhodnikov. Manj pogosto so črvivi ali pojedeni s strani polža.
Zadnje – črne najdemo, bolj od sredine do konca jeseni. So najkakovostnejši (najbolj kompaktni), imajo največjo težo, in jih je najzahtevnejše najti, saj so s svojo temno bravo, čisto zakamuflirani. Najlepše črne jurčke boste našli v igličastem gozdu, saj so tla primerna za uspešno rast.
Še 2 pomembna nasveta preden preidemo naprej. Ko najdete jurčka, ali sploh katerokoli gobo, dvakrat poglejte okoli najdišča, saj je 80% verjetnost, da bo jurček imel (bratca/e). Kadar boste videli bele gobe vedite, da je v bližini jurček, saj to pomeni, da so začeli rasti. Pomemben nasvet vsem novim gobarskim navdušencem – vedno, ko v hribu iščete gobe, jih boste lažje našli, če boste gledali navzgor.
Pred uživanjem morate ne samo jurčke, ampak vse gobe najprej očistiti. Z nožem z beta spravite vso zemljo (bodite previdni, da je klobuk obrnjen navzgor saj bi drugače vanj padala umazanija), nato pa poglejte za rumenkastimi pikicami in luknjicami v notranjosti, katere je treba odstraniti. Sedaj ste očistili bet, manjka pa še manj zahteven klobuk, pri katerem je treba pogledati starost trosovnika (če je že ogabno zelen, klobuk vrzite stran ali pa trosovnik odstranite), in očistit zgornjo stran (odstranite liste in morebitno zemljo).
Iz jurčkov se da pripraviti ogromno izvrstno zdravih in nadvse okusnih jedi, za katere mogoče še ne veste, pa vam jih bom sedaj razkril. Moj najljubši zajtrk so jurčki s proseno kašo, za kosilo imam zelo rad gobovo juho ali gobovo omako, široke rezance z jurčki in jurčke na žaru.
Marele
Velikanske dežnike, ki so kot nalašč za nedeljsko kosilo, lahko naberemo nekje od sredine jeseni pa do zgodnjega začetka zime. Za razliko od jurčkov, jim najbolj ustrezajo travniki ob gozdu ali obronki gozda. Imajo visoko steblo (za gobo), ki ga krasi “prstan”, ki je velikokrat ključni del za prepoznanje njene pristnosti. Ko jo boste našli in bo že odprta jo najprej obrnite na glavo in si oglejte njen trosovnik. Če bo rjavkaste barve, pomeni, da je goba prestara in ni več primerna za uživanje.
V primeru, da najdete še neodprto marelo, se ne ustrašite in jo odtrgajte previdno, saj mora bet ostati, čeprav, ga zaradi njegove neužitnosti po navadi odstranimo. Ko prispete domov, v kozarec nalijte vodo, ter vanj dajte še neodprto marelo. V roku treh dneh, se bo popolnoma odprla, kot, da bi bila v naravi. V primeru, da se ne odpre, jo imejte v hiši, saj bo tako imela dovolj toplote.
marela se toliko razpre v približno enem dnevu 
Če se le da, pa jo vseeno hranite izven hiše ali kakega predmeta za katerega je bolje, da se ne umaže, namreč marele med tem postopkom odpiranja, izločijo “bel prah”, ki se raznese v bližnjo okolico. To je vse, kar se tiče marel, sedaj pa bom predstavil še eno obliko gob, to so lisičke, golobice in kozjenogi mesnatovci, ki so prav tako pomembne kot jurčki in marele.
Lisičke, golobice, štorovke in kozjenogi mesnatovci
Majhne, množične in okusne gobe kot so te največkrat spregledamo, in si mislimo: ”Jurčki so lepši, zakaj bi se trudil s takšnimi gobami.” A prav te gobe se da najbolje izkoristit, če vemo, kdaj rastejo, saj jih je ob primernem vremenu in času ogromno.
Lisičke so majhne rumene gobe, ki imajo zelo rade deževno in vlažno vreme. Če dolgo pada dež in je letina dobra jih boste našli ogromno število. Ko smo šli mi pred nekaj leti po močnem večdnevnem nalivu, v gozd, smo našli toliko lisičk, da 3 košare niso zadostovale, zato smo jih z vsem obžalovanjem, morali pustiti za sabo. Naj vam povem še eno trgovsko finto, če boste kdaj prodajali lisičke, jih en dan pred prodajo, za dolgo časa namočite v vodo, da jo vpijejo vase, saj bodo tako veliko pridobile na teži.
Golobice so gobe, katerih velikost je zelo podobna jurčkom le, da so lažje in, da običajno pojemo le glavo. Pred kratkim smo jih začeli nabirati, saj smo jih pogosto videvali na naših nabiralskih pohodih. Najdemo jih lahko v “grdi “zeleni, sivi in v različnih odtenkih rdeče. Pozor!, rdeče so lahko tudi strupene, a ne vse. Jih je največ, zato sem vam splača narediti ne nevaren test “strupenosti”, ki se glasi: delček klobuka gobe (rdeče strani), rahlo natrgajte in se ga dotaknite z jezikom ali ga poližite. Če bo okus pekoč, pomeni, da je goba strupena, in jo vrzite stran. V nasprotnem primeru je še kako užitna, zato jo lepo s klobukom navzgor položite v košaro in odnesite domov. Glede okušanja naj vas ne skrbi, saj strup v tako majhnih količinah ne pusti nikakršne sledi. Če se boste odločili za njihovo nabiranje naj vam še povem, da rastejo skozi celo jesen.
Kozjenogi mesnatovci so rjave, hrapave gobe z majhnim rahlo rumenkastim betom (štorom). Tudi te rastejo praktično skozi celo jesen, le, da so od vseh gob najredkejše. Po večini jih najdemo na mahu. So bolj majhne rasti, zato moraš imeti res srečo, da najdeš tako, ki se lahko primerja z golobico. Mi jo obožujemo predvsem zato, ker tudi med kuhanjem ne izgubi svoje čvrstosti.
Štorovke najbolje rastejo sedaj, nekje od 15-tega oktobra naprej. Majhne, rjave s pikicami na klobuku, skoraj zmeraj, kot pove že ime, rastejo ob, ali na štoru. Od vseh gob so najbolj množične, saj zmeraj rastejo v velikih “skupinah”. Dolg štor in klobuk, ki je lahko široko razprt ali pa zaprt kot nekakšna bunkica se po okusu od ostalih gob sploh ne razlikuje, čeprav izgledajo nekoliko izstopajoče. Užiten je le klobuk (glavica gobe), zato moramo pri čiščenju štor odstraniti. Od vseh naštetih gob, v tem podpoglavju so mi te zanimive predvsem zaradi številčnosti.
Kostanj
Najbolj množični jesenski plod raste skoraj povsod. Poznamo divji in pravi kostanj. Divji je veliko večji od pravega, je bolj trd in tam, kjer bi moral imeti pecelj, ima siv krog. Nikoli ga ne boste našli v gozdu, temveč v parku in drevoredu. Za vas naj bo pomembno le to, da ni užiten in se ga zato po večini uporablja za okras, medtem, ko pravi kostanj, najdemo v gozdu in je običajno manjši.
Najdemo ga skoraj na vsakem koraku le, da ni zmeraj velik, zato se moramo za sočne debelejše primerke, včasih kar precej potruditi. Z nekaj zagnanosti, lahko tako kot mi, v nekaj urah, naberete, 30 kg. Pripravimo ga lahko kuhanega ali pečenega, ne smemo pa pozabiti na kostanjevo potico in torto. Kuhan kostanj je meni osebno zaradi lupljenja in tudi okusa, boljši od pečenega. Sicer jaz, kuhan kostanj, pregriznemo na pol, nato pa z usti posrkam vsebino, kar je veliko bolj priročno, kot dolgotrajno lupljenje z nožem.
Master šef prababi
Ob koncu bloga sem se odločil, da vam povem fantastično prigodo, o tem, kako se je moja prababica, ki je bila hkrati tudi partizanska kurirka, izmazala iz hude godlje, saj ni imela hrane za nenadne obiske.
Neko jesensko jutro, ko je prababi Francka opravljala vsakodnevno rutino, je na njena vrata nekdo potrkal. Odprla jih je in pred seboj zagledala svoje ljube sorodnike, ki so iz Ljubljane, prišli k njej na obisk. Prababica ni živela v mestu, ampak v hribovitih predelih Slovenije, kjer niso imeli telefonov ali trgovin z vsakdanjimi živili. Kot pa je bilo v navadi, je treba povabljene ali nepovabljene goste, pogostiti toliko, da bodo odšli s polnimi trebuhi. Bila je v veliki zadregi. Hrane je imela še zase komaj dovolj, sedaj pa so, meni nič, tebi nič, na obisk prišli imenitni sorodniki, ki pričakujejo spodoben obed. Mislila je in mislila, kaj bi tako zahtevnim gostom pripravila, da se nebi zaradi svoje skromnosti osramotila. Končno se je spomnila na stare jurčke (v receptu bo pomembno, da so stari, saj so “žmohtni”), ki so nestrpno čakali, da jih kdo poje. Vsa v elementu, je začela pripravljati potrebne sestavine za pripravo faširanih jurčkov. Iz omare je vzela moko, nekaj jajc, drobtine, olje, česen, čebulo, in na vrtu nabran peteršilj. Z nožem je jurčke tako tanko narezala, da jih je praktično spremenila v Jurčkovo kašo oz. “faširano meso”, dodala je praženo čebulo in česen, nasekljan peteršilj ter moko, jaja in drobtine. Vse skupaj je nato dobro premešala in z žlico začela zajemati vsebino mase, katero je dala v segreto olje. Scvrta masa je izgledala podobno kot mesni polpeti, le da veliko bolje.
Ko je tako naredila z vso maso, je z nasmehom na obrazu, pred lačne goste, postavila zvrhan krožnik faširanih jurčkov. Sorodniki sploh niso verjeli, da kaj tako dobrega sploh obstaja, saj v Ljubljani ni bilo mogoče kupiti jurčkov, ki bi bili primerni za tako profesionalno narejeno mojstrovino. Zadovoljna prababica, je ponosna nase in vesela za nenaden preobrat dogodkov v njeno korist, proti večeru odslovila prav tako srečne sorodnike, ki so s polnimi trebuščki zadovoljno brundali in se veselili novega srečanja, namreč faširani jurčki so jih navdušili, kot že nobena stvar dolgo ne.
Sporočilo prigode je v tem, da je prababica, izkoristila to, kar ji je gozd jeseni ponujal (jurčke) in s tem na goste naredila velik vtis, jim razširila kulinarična obzorja. Spoznali so čar darila narave, katere izdelki, so okusnejši in bolj zdravi od vsakega kruha in mesa, ter ostalih industrijsko pridelanih živil, ki jih nudijo trgovine. Zanimivo, pa je tudi dejstvo, da je prababico bombastičen obed stal manj kot 1 današnji evro.
Če vam je bil opis všeč, in bi želeli izvedeti kaj popolnoma novega in nevsakdanjega, se lahko naročite na mojo spletno stran https://mladiraziskovalec.wordpress.com/blog-2/, kjer boste lahko sproti dobili nove, zanimive ideje..
Mladi raziskovalec 